Da znamo poskrbeti prav za vse in za vsakogar ki bi želel jadrati. Smo odprto društvo ljudi karterim morje in veter pomenita veliko. Da se na naših regatah vsi dobro imajo in da boljše pašte kot je v našem klubu ni nikjer na obali. Da nas dobite vedno v klubu, in da je pri nas vedno živahno in polno otrok.

"MOJA UBOGA ROKAVIČKA" Bila je mrzla sobota, 5.november 2011. Pihala je burja, morje je bilo vzvalovano, a to ni motilo nas mladih jadralcev kluba ŠD PIRAN. Skupaj s trenerjem Milanom Morganom smo odpluli na sredino portorškega zaliva in začeli s treningom. Po približno eni uri jadranja se mi je zgodila nesreča… Jadrala sem "v krmo", zato sem sedela bolj zadaj na Optimistu. Kar naenkrat mi je šel "pramac" v vodo in zato sem se prevrnila. "Brrr...", je bila mrzla voda. Obrnila sem Optimista ter začela prazniti vodo. Približal se mi je trener Milan. Prosila sem ga, če grem lahko na obalo, saj nisem imela več moči za jadranje. Milan mi je po krajšem premisleku dovolil. Uh, sem bila vesela, saj je Milan kar strog trener in ne dovoli, da hitro obupamo. Odjadrala sem v klub, odvlekla barko na obalo ter se pridružila Milanu na gumijastem čolnu. Med jadranjem v klub pa sem opazila, da sem izgubila ENO jadralno rokavico. Bila sem kar žalostna, a Milan mi je rekel: "BOLJŠE, DA IZGUBIŠ ROKAVICO KOT PA GLAVO!", zato se z rokavico nisem več obremenjevala. Malce me je bilo strah, kaj bodo rekli starši. A Milan me je pomiril in sem raje opazovala druge pri jadranju. Preden sva se vrnila nazaj v klub, pa sem opazila letečega galeba, ki je nekaj nosil v kljunu. Ko sem dobro pogledala, sem videla, da galeb v kljunu nosi mojo izgubljeno rokavico. Galeb se je potem spustil na belo bojo. Milan mi ni verjel, saj je preteklo že kar nekaj časa od takrat, ko sem se prevrnila. Vendar pa ga je premagala radovednost, zato sva se odpeljala do galeba, ki je stal na beli boji. Videl je, da sem imela prav in skupaj sva prestrašila galeba, da je spustil mojo rokavico. Milan jo je takoj pobral. Bila sem zelo vesela, da sem jo dobila nazaj. Odpeljala sva se na obalo, kjer je Milan vsem opisal nenavaden dogodek.Seveda so o njem zvedeli tudi moji starši. Vsi smo se čudili. Ta dogodek se nam je vsem zdel tako neverjeten, da se ga še danes spominjam. Zgleda, kot da bi galeb čutil mojo nesrečo in bi mi želel vrniti rokavičko, saj jo bolj potrebujem kot on.

LANA JAMŠEK, ŠD PIRAN, 11.11.2011